Marina Gržinić, Februar 2013, Ljubljana
Mariborska vstaja, ki je privedla do odstopa mariborskega župana Franca Kanglerja, je predstavljala pomembno točko preobrata v vseh nadaljnjih vseslovenskih vstajah. Majhna, a pomembna zmaga. To poudarja tudi francoski teoretik Alain Badiou, ko premišljuje o motivacijah za vstaje, katerih namen je zares doseči spremembe – zdaj in v prihodnosti. Zapiše tudi, da je pri tem jeza pomembna, saj se porodi, ko nam je dovolj ropanja, laganja, teptanja pravic in izigravanja zakonov. Brez jeze na začetku ne gre, a slediti ji morata oblikovanje političnega programa in imenovanje politične subjektivitete, oblikovane z odločnostjo, da se razmere radikalno spremeni. V bistvu so politične zahteve po spremembah daleč od kakršnekoli skromnosti. Nasprotno, treba je ustvariti – če se še za hipec oprimem Badiouja – sistem vdorov, prelomov, vstopov v tisto, kar se na prvi pogled predstavlja kot nekaj eksistenčno obrobnega, recimo, zminimaliziranega. Namen teh vdorov, prelomov je prav tem zminimaliziranim dogodkom dati nov pomen, pokazati, da to, kar se dogaja, ni nič nepomembnega, ampak da so sistematično razlaščanje in obubožanje življenja ter kratenje človekovih osnovnih pravic nekaj eksistenčno velikega, nekaj, česar se ne da več spregledati.
Ko vse te »zminimalizirane« situacije v obdobju dobrih dveh desetletij povežemo skupaj, dobimo drugačno zgodovino. Spomnimo se, kako smo v zadnjih letih kar vsakodnevno spremljali kolapse, stečaje, preprosto rečeno konce slovenskih tovarn, s tisočimi zaposlenimi, ki so v času socializma in vse do (končane) tranzicije predstavljale paradne konje slovenske ekonomije. Vsi ti stečaji so bili navkljub vsemu predstavljeni le kot obrobne (epizodne) situacije. Politiki pa so naprej lagali, da to že ne bo omajalo potentne zgodovine slovenskega naroda po osamosvojitvi. A ta potentna zgodovina je bila že od samega začetka ene velika zgodovina krivic. Začelo se je z izbrisanimi (a rekli so, da je to neka postranska zgodba Neslovencev), potem so prišli delavci iz drugih držav, ki so bili na začasnem delu v Sloveniji in so bili kljub opravljenemu delu brez plačila deportirani na mejo s Hrvaško, ne nazadnje se je zgodil še padec referenduma o Družinskem zakoniku (kar je bilo znova predstavljeno kot nekaj obrobnega) in tako dalje. Ko pa vse te »obrobne« dogodke postavimo v središče, moramo premisliti, kako na novo konceptualizirati emancipativno politiko. Razmisliti moramo tudi o novih političnih subjektih, izoblikovanih v bojih za drugačno, pravično in egalitarno prihodnost, ter si izbojevati drugo zgodovino, predvsem pa si ponovno prisvojiti lastno zgodovino neodvisne Slovenije.
Kajti strinjamo se, da je to, kar imamo pred seboj, energija, ki ne sme ostati na ulici, kar je tudi strnjena misel enega od številnih analitikov o tem, kakšni so obeti za prihodnost vseslovenske ljudske vstaje. Ta energija pa se lahko artikulira tudi s premislekom zgodovine.
Na tretji vseslovenski vstaji 8. februarja 2013 sta nam vsaj dva govorca jasno podala refleksijo njune specifične življenjske zgodovine, ki bi jo lahko imenovali specifična zgodovina razlaščanja, ropanja, obubožanja v neodvisni Sloveniji, ki kaj kmalu izgubi pridih nečesa partikularnega. Tako je upokojeni delavec Tama Stanko Šlag povedal, da je prišel v Ljubljano na 3. vseslovensko vstajo z Lovrenca na Pohorju na svoje stroške in mu poti nihče ni plačal. Potem se je spominjal lepih dni Tama, ko ga ni bilo treba biti strah, ali bo lahko preživel, šolal otroke, preživel s svojo pokojnino. A namesto boljših časov, je prišel polom. Najhuje je bilo, ko so morali v Tamu določiti »tehnološke viške« in jih kasneje odpustiti. A tudi ostali so delali le še kratek čas, do Tamovega stečaja. »Vse svoje prihranke smo vložili v razne sklade, kot so bili Dadas, in tako smo ostali brez vsega. Družba in država pa nič,« je povedal. Predstavnica izbrisanih pa je na 3. vseslovenski vstaji povedala: »Kar se je nam zgodilo leta 1992, se zdaj dogaja vam!«
Večkrat je bilo s strani tistih, ki se te dni tako krčevito oprijemajo oblasti (predsednik vlade in njegova stranka), slišati, da so vseslovenski protestniki množica neartikuliranih, nasilnih, skorajda ničvrednih ljudi. To, da vseslovenske protestnike malodane imenuješ za drhal, pomeni, da se skuša politična elita, ki so ji dnevi šteti, in državni stroj, ki ji služi, tako rekoč povsem osvoboditi skrbi. Češ če so tisti, ki njim, tj. političnim oblastnikom, nasprotujejo, neartikulirani, nasilni itd., zakaj naj bi sploh izgubljali besede o njih? A zadeve je treba obrniti in zapisati, da so pravzaprav tisti, ki se zdaj tako krčevito, nasilno in vulgarno oprijemajo oblasti, tista prava drhal, ki se sedaj, potem ko so si svoje privilegije in bogastvo pridobili z borzno-bančnimi špekulacijami, prirejanjem naročil in zakonodaje ter upravnih postopkov, z zmerjanjem in grožnjami, čuti povsem osvobojena kakršnekoli skrbi za oropane ljudi in sprivatizirano javno dobro. A ni pravzaprav največja drhal prav tista, ki ji ni mar za nič drugega kot le za lastno korist?
Vzemimo na primer oznako »levi fašizem«, ki jo je Janez Janša namenil v »pozdrav« vstajnikom 3. vseslovenske vstaje dne 8. februarja 2013. Ni dovolj reči, da je to misel nekoga, ki po svojem načinu delovanja in svoji miselnosti še najbolj pooseblja fašizem kot despotsko, oblastniško, deregulativno matrico oblasti, ki uničuje vse skupno družbeno. Še več, podariti je treba, da je dopuščanje nenehne reprodukcije neoliberalnega fašizma in njegove povsem nekaznovane uporabe kot orožja za javni napad nasprotnikov, posledica izostale analize zgodovine in sedanjosti Slovenije. Neoliberalni fašizem je kot oznaka izostal prav v analizah sistema »janševizma«, tako da je ta oznaka kot prosto lebdeča in nekontekstualizana pričakala, da jo za napad v zdajšnjem trenutku uporabi noben drugi kot tisti (Janša), ki sedanji sodobni fašizem nenehno proizvaja.
V zadnjih 20 letih je v množičnih medijih in širši javnosti izostala natančna analiza procesov ropanja, kratenja pravic, diskriminacije in razlaščanja, zato so mnoge pomembne, tudi zgodovinske oznake, s katerimi bi natančno opisali, kar se je dogajalo in se dogaja na področju družbenega, političnega in ekonomskega, dobesedno izpuhtele. Namesto tega smo dobili le porogljive lahkotne figure multiplikacij in skovanke, ki so jih proizvedle same roparske politične elite.
Ali drugače rečeno, na daljnovidno vprašanje teoretika Rastka Močnika Koliko fašizma? v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je v javnosti izostal odgovor: Toliko, kolikor bo še nadaljnjega neoliberalnega, razlaščanja in rasizma.
Razen zelo majhnih skupin (pri tem mislim na vse tiste pogumne aktiviste, teoretike, feministke in pravnike, ki so stali za izbrisanimi, ali skupine, ki so se bojevale in se še bojujejo za človekove pravice, kot so lezbične in gejevske organizacije in skupine, ki so delovale tako, da so nenehno opozarjale na strukturalni rasizem, ki se počasi, a neustavljivo razrašča v slovenski družbi) je velika večina, vključno z množičnimi mediji, prespala zadnje desetletje, tik pred krizo. Če ne bi bilo tako, bi za procese divje kapitalizacije in privatizacije slovenske družbe, popolne deregulacije in razpihovanja rasizma ter strukturalne homofobije, pravočasno uporabili koncept »turboneoliberalnega fašizma«, ki ga je danes že pokojna beograjska teoretičarka Žarana Papić skovala, da bi natančno opisala divje pospešene (turbo)postopke neoliberalizacije in privatizacije v letu 2000 ter procese razkroja srbske družbe v primežu vojne evforije, nasilja, turbofolka, rasizma in homofobije, ki so potekali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Če bi procese razlaščanja slovenske socialne države (tisoči živijo pod pragom revščine) pravočasno povezali s strukturalnim rasizmom – ki se razrašča kot slepa pega nacionalne države in njene identitetne homofobne politike, ki je udarila po izbrisanih, Romih, tujih delavcih na začasnem delu v Sloveniji in istospolnih družinah – in vse to imenovali za turbokapitalistični neoliberalni fašizem, bi se celo tisti, ki so ga in ga še proizvajajo, težko kar tako obmetavali s to oznako. Če bi to vzeli na znanje in procese ustrezno analizirali, bi nas Janša in njegovi podporniki težje zmerjali z oznako, ki bi v javnosti že označevala prav stanje, ki so ga tudi sami pomagali proizvesti in ga danes nenehno reproducirajo.
Vse to nam govori, da je namesto konca zgodovine še kako potrebno zgodovinsko analizirati postopke turboimplementiranega kapitalizma na teritoriju nekdanje Slovenije in širše vzhodne Evrope. Slovenija ni posebnost, temveč kvečjemu eksemplarični model vseh možnih zgrešenih stranpoti te vpeljave.