Jezik za zobmi, jezik z jezikom; miniranje binarne matrice!

Posted · Add Comment

Nisem ženska in nisem moški. Rada bi, da Evropska skupnost odstrani znak “Ž” na moji osebni izkaznici. Mislim, da je to oznaka diskriminacije in vsi bi morali poslati zahtevo Evropski skupnosti: ”Jaz nočem biti identificiran/a na podlagi mojih genitalij!” (Beatriz Preciado, v video posnetku debate z naslovom “Povratek Lutk” – lahko si ga ogledate spodaj na koncu članka )

Ta uvodni citat je izvzet iz videoposnetka debate z naslovom “Il ritorno delle bambole” (Povratek lutk), ki je potekala jeseni 2011 v Teatro Comunale v Ferrari (Italija) med Michelo Marzano, italijansko filozofinjo, pisateljico in avtorico knjige “Volevo essere una farfalla” (Želela sem biti metulj), Beatriz Preciado, špansko filozofinjo, pisateljico in avtorico knjige “Pornotopia” (Pornotopija) in Natasho Walters, angleško pisateljico in avtorico knjige “Living dolls, return of sexism” (Žive lutke, povratek seksizma), da bi se dotaknilx vprašanja dekonstrukcije binarnega sistema moški/ženska. Kakšno vlogo ima pri tem jezik kot medij izražanja? Kako se danes oblikuje razmerje med telesom, jezikom, subjektiviteto in politiko? In kako se kljub identitetni nedefiniranosti lahko konstituiramo kot politični subjekt?

Čeprav smo že v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja prišli do spoznanja, da biološki in družbeni spol nista neko naravno stanje, ampak reprezentacija posameznika v smislu partikularnega družbenega razmerja, ki se osnuje na podlagi rigidne konceptualne opozicije dveh komplementarnih in hkrati izključujočih kategorij, v kateri smo vpisani vsi ljudje, ta sistem še vedno ostaja kot čvrst in stabilen okvir, ki se upira spremembam in transformacijam. Še več, zadnje čase smo znova priča povratku naturalizacije in se še naprej vrtimo v političnem binarnem režimu spola; ženska (ženskost), moški (moškost). Predvsem biološki spol, kot pravi Beatriz Preciado, vztraja kot zadnji ostanek narave, tudi po tem ko je tehnologija opravila svojo nalogo konstrukcije telesa.

Leta 1947 se v okviru raziskav in eksperimentov, ki so jih delali ameriški znanstveniki, da bi omogočili tehnično rekonstrukcijo interseksualnih otrok, pojavi pojem “družbeni spol” (gender). Seksolog John Money, ki prvi uporabi termin “družbeni spol”, predpostavi, da lahko vplivamo na konfiguracijo spola nekega subjekta prek različnih intervencij, kot so kirurške operacije, hormonske in psihološke terapije. S pojmom “družbeni spol” nam medicinski diskurz razkrije arbitrarne osnove biološkega spola, njegov konstruktivističen značaj in tako hkrati odpre pot k novim oblikam odpora in politične akcije.

Kot izpostavi Beatriz Preciado, pojem “družbeni spol” malo za tem prevzame feminizem, vendar s tem ko reši metafiziko binarizma (biološki spol, družbeni spol), ki je bila v tem trenutku v krizi, zaide v slepo ulico moderne predpostavke, da je telo dana biološka materija – genetski kod, spolni organi, reproduktivne funkcije – točka, na kateri se stikata feministični poziciji, esencializem in konstruktivizem. Če je bil do tega trenutka biološki spol naraven, definitiven, neprenosljiv, se zdaj pojavi družbeni spol kot sintetičen, voljen, spremenljiv, transferibilen, posnemajoč, tehnično produciran in reproduciran. Preciado nam s tem da vedeti, da razumevanje biološkega in družbenega spola v smislu tehnološke intervencije (tehnologij spola) razreši kontradikcijo, v katero sta bila vpeta esencializem in konstruktivizem. Tako zdaj lahko nadomestimo biološki in družbeni spol z besedo “tehnospol”, ker ni več mogoče izolirati teles od družbenih sil konstrukcije spolne razlike. Lahko trdimo, da je nemogoče določiti, kje je meja med naravnimi telesi in kje začetek intervencije artificielnih tehnologij kot so kiber vložki, elektronske proteze, hormoni, tablete, transplantacije organov … Nova biotehnologija deluje simultano na telesa in družbene strukture, prek katerih regulira in kontrolira kulturno raznolikost. To novo fazo sodobnih družb, katerih cilj je produkcija in kontrola samega življenja, je Michel Foucault v svojem zadnjem obdobju poimenoval biopolitika. Lahko ji rečemo tudi družba kontrole (Deleuze in Guattari) ali farmakopornografska družba (Preciado).

V 90-ih letih prejšnjega stoletja se pojavi nova razlika med moškimi in ženskami “bio”, torej tistimi, ki ohranjajo spol, ki jim je bil “določen” v trenutku rojstva, in po drugi strani moškimi in ženskami “trans ali tehno”, kamor se vpisujejo tisti, ki hočejo spremeniti spol s tehničnimi, prostetičnimi, performativnimi in legalnimi postopki. Kljub tej razliki sta oba statuta spola (bio in trans) zdaj tehnološko producirana, saj oba zavisita od metod vizualnega prepoznanja, performativne produkcije nadzora in skupne morfološke kontrole. Razlika med enimi in drugimi, kot pravi Preciado, je odvisna od odpora do norme, od zavesti in stopnje spoznanja, da so v osnovi produkcije moškosti in ženskosti tehno-družbeni procesi prepoznanja v javnem prostoru.

Tako je danes mogoče razumeti biološki spol, družbeni spol in spolnost kot diskurzivne konstrukcije, ki jim lahko damo nove pomene prek jezikovno-performativnih praks (“drag king”, “drag queen”, “cross-dressing”, hormonska eksperimentacija …) ali direktno s pomočjo kirurgije. Postalo je jasno, da moški in ženska obstajata kot družbena norma, ki se ohranja s pomočjo tehnologij nadzora telesa; farmakoloških in avdiovizualnih tehnik, ki nenehno ukrivljajo realnost, ki nas obdaja. Preciado to psihopolitično tehnologijo oblikovanja subjektivitete s spolno in seksualno identiteto, ki je fiksna (sem moški, sem ženska, sem heteroseksualec, sem homoseksualec …) poimenuje “programacija spola”. Sedanji obstoj možnosti za drugačno konstrukcijo spola in spolnosti na robovih hegemonskih diskurzov heteronormativnega režima nam prek de-aktivacije te “programacije spola”, dez-identifikacije in de-naturalizacije, dopušča zavzeti ekscentrično pozicijo v odnosu na binarni sistem, v katerega smo vpeti.

Če nismo ženske in nismo moški, kako potem razumemo naš obstoj v jeziku? Kakšna je zveza med binarnim sistemom spola (moški/ženska) in jezikom? Ali jezik kodira razmerja moči in na kakšen način? Čeprav nam jezik dopušča neomejeno ustvarjalno svobodo, smo hkrati zaprti v jezikovno strukturo, ki od nas najprej zahteva, da imamo spol (biološki in družbeni), in nas posledično omejuje na dve obstoječi kategoriji, moški ali ženski spol. Spol v jeziku torej sili vsakega posameznika, da označi v svojem govoru, kateri spolni kategoriji pripada, na enak način, kot to storimo z vpisom v matični register; zdaj z izjemo Avstralije, ki bo tistim, ki bodo predložili zdravniški certifikat, da so interspolne osebe, izdala potni list z oznako “X”, kar jih bo opredelilo kot “nedefinirane, nespeficirane ali intersspolne”.

Ko izpolnjujemo nek formular, večina od nas verjetno označi okence “Ž” in ne “M” ter tako vedno znova potrdi vpis v družbena razmerja spola kot ženska. To ne pomeni samo, da nas tako drugi razumejo kot ženske, ampak da se me same reprezentiramo kot ženske. “Medtem ko smo mislile, da smo bile me tiste, ki smo označile okence z “Ž”, pravi Teresa de Lauretis, “je nasprotno prav ta “Ž” bil tisti, ki nas je označil.”[1]  Ali bomo lahko v prihodnje lahko rekli; “medtem ko smo mislili, da bomo mi tisti, ki bomo označili našo spolno identiteto v osebnih dokumentih z “X”, bo nasprotno prav ta “X” tisti, ki nas bo označil?”

Ali oznaka, da smo biološko ženske pogojuje našo jezikovno izrazno obliko? Zakaj? Ali oznaka, da smo biološko moški, pogojuje našo jezikovno izrazno obliko? Zakaj? In če naš biološki spol ni niti ženski niti moški, kateri jezik nam je na razpolago, da se izrazimo zunaj binarne, spolno pogojene, jezikovne matrice? In če naš družbeni spol ni niti moški niti ženski, kako naj uporabljamo osebne zaimke, sklanjamo samostalnike in spregamo glagole, da nas ti ne bi spolno definirali v okviru dveh obstoječih opcij?

Pravica uporabe jezika, kot pravi Monique Wittig, torej ne pripada svobodni odločitvi, ampak obvezi vpisa v binarni heteronormativni sistem. Gre za politične kategorije osnovane v heteronormativni družbi, ki ima, kot je trdila Wittig, svoje inkvizitorje, skupek zakonov, sodišča, teror in oblike mutilacij delov telesa, da bi lahko izvajali nadzor nad našim obstojem. Nikomur ni dovoljeno biti subjekt brez spola, in medtem ko moški spol še vedno pomeni univerzalno, ki si ga je prilastil, smo vsi ostali od rojstva omejeni na partikularno. Nova imena se vpišejo v že obstoječi sistem in se zavežejo njegovim osnovnim načelom, čeprav je danes več kot razvidno, da gre za neusklajene kategorije. S premikom iz binarne spolne matrice vidimo, kako je tudi jezik tisti, ki nam nasilno daje obliko in deluje na realno. Če jezik lahko ohrani telo, lahko tudi ogrozi njegov obstoj.

Zatiranje je tisto, ki ustvarja spol, in ne obratno, kar bi pomenilo, da je spol tisti, ki ustvarja zatiranje, in se torej vzrok in izvor ene izmed temeljnih vrst zatiranja nahaja tudi v samem spolu, v neki “naravni” delitvi na moški in ženski spol, ki naj pre-eksistirata družbi. Zato je treba razveljaviti kategorije biološkega spola v politiki in filozofiji, razveljaviti družbeni spol v jeziku oziroma modificirati njegovo uporabo, je pisala Monique Wittig, ki je s svojim delom (L’opoponax (1964), Les Guérillères (1969), Le Corps lesbien (1973)) poskušala pretvoriti jezik “manjšine” (ženske, lezbijke), ki je bila potisnjena v podčloveško kategorijo, iz partikularnega v univerzalno prek uporabe nedoločnika, množine (v francoščini “on”, “elles”) in transformacije osebnih zaimkov (j/e). Kot nam je pokazala, se okrog dimenzije spolno določene osebe v jeziku organizirajo vse ostale dimenzije in v trenutku, ko se ta subvertira, nič več ne ostane nedotaknjeno. Besede se v svojem redu in medsebojnih razmerjih premaknejo in aktivirajo celotno jezikovno konstelacijo, ki se zdaj guba in preusmerja v številne smeri. Strukturalna sprememba v jeziku omogoči, da imajo drugačen aspekt, njihov zvok in barva sta se spremenili.

Ker smo kot subjekt konstituirani in interpelirani v jeziku prek selektivnega procesa, ki regulira prepoznavno in neprepoznavno subjektiviteto, kot argumentira Judith Butler, jezik torej pogojuje družbena razmerja, predstavlja omejitev in hkrati možnost. Ko je Franz Fanon napisal, da “črnc ni moški”, je šlo za kritiko humanizma, s katero je pokazal, da je sodobna artikulacija človeškega popolnoma racializirana (utemeljena na rasnem razlikovanju) in da noben temnopolti moški ne more biti kvalificiran kot človek. S to uporabo besed je formuliral kritiko moškosti, ker ta stavek vključuje, da je temnopolti moški feminiziran, kot pravi Butler, in hkrati pokazal, da je moškost rasni privilegij vezan na pojem človeškega. Tako se diskriminacija ne artikulira samo v spolnih terminih, kot je pisala Barbara Smith, ampak tudi rasnih. Temnopolte ženske so izpostavljene seksizmu in rasizmu ter doživljajo rasizem ne kot temnopolte, ampak kot temnopolte ženske. V tem smislu so bili postavljeni pod vprašaj rasistični okviri, v katerih se je prek intenzivnega izključevanja vseh “manjšinskih” skupin artikulirala kategorija človeškega. Reartikulacija kategorije človeškega se torej začne točno v trenutku, v katerem izključeni govorijo prav tej kategoriji in iz te kategorije. Butler se vpraša: “Če Fanon napiše, da “črnc ni moški”, kdo piše, ko piše Fanon?” In nadaljuje: “Če lahko vprašamo ‘kdo’, pomeni, da je človeško prekoračilo kategorično definicijo in da v tej izjavi in prek nje odpira drugačno prihodnost.”[2]

Torej če obstajajo pravila prepoznavnosti, po katerih se konstituira “človeško”, potem so ta pravila kode delovanja moči in lahko predpostavimo, da boj za prihodnost “človeškega” deluje v teh pravilih in prek njih. Razmerja moči se oblikujejo v jeziku v restriktivni obliki kot nekaj, kar poskuša preprečiti določeno artikulacijo, vendar se ta kljub temu premika naprej. To dvojno gibanje na ravni izjave, podobe in akcije, pravi Butler, se artikulira kot boj z normo. Tisti, ki smo razumljeni kot neprepoznavni ali “neobstoječi”, govorimo v terminih človeškega in na ta način odpiramo nov prostor, ki še ni popolnoma zamejen z obstoječimi razmerji moči. Jezikovna resignifikacija tako omogoča odpreti nove kontekste, in govoriti na način, ki še vedno ni legitimiran, in postane boj za nove in bodoče oblike legitimacije, da bi vsem zagotovili enakovreden prostor. Ampak če istočasno ne delamo na področju filozofije, politike in ekonomije, je argumentirala Wittig, niti jezika ni mogoče spremeniti, ker kot smo v njem označeni z družbenim spolom, smo v družbi označeni z biološkim spolom. Če je naš obstoj pogojen z jezikom, ali si lahko predstavljamo subjekt na robovih jezikovne legitimitete?

Simone de Beauvoire je v svoji knjigi “Drugi spol” (Le Deuxième Sexe) že leta 1949 izjavila “Ne rodimo se ženske, to postanemo” in s tem pokazala na družbeno konstrukcijo spolne razlike, katere produkt je ženska. Monique Wittig je pisala, da se moramo vprašati o samem pomenu besede feminizem, ki vključuje besedo “femina” (ženska) in pomeni nekoga, ki se bori za pravice žensk. Opozarjala je, da moramo pazljivo ločiti med “žensko” kot mitom in “ženskami” kot razredom”. “Zato ker “ženska” za nas ne obstaja, je samo imaginarna formacija, medtem ko so “ženske” produkt družbenega razmerja.”[3] Izjava Wittigove, da “Lezbijke niso ženske”, je kot radikalna emancipacijska strategija odprla nove možnosti za politično akcijo. Trdila je, da samo odprava vseh obstoječih kategorij lahko pripelje do resnične spremembe, torej ne gre za to, da kategorijo “ženska” nadomestimo s kategorijo “lezbijka”, temveč da jo uporabimo kot strateško pozicijo, da bi odpravili heteroseksualni režim. Lezbijka, kot jo je definirala Wittig, je onkraj kategorij spola (moški-ženska), ker ni niti ekonomsko, niti politično, niti ideološko ženska. “Ne samo da nismo ženske”, pravi Marie Hélène Bourcier, “to nam niti ni treba postati.”[4]

V slovenskem prostoru, kot je izjavila Marina Gržinić v oddaji Lezbomanija (september 2011), ki jo vodi Nataša Sukič na Radiu Študent v Ljubljani, lahko rečemo, da “preden smo bile feministke, smo bile lezbijke”. Pri nas je šlo za redefinicijo samega mesta boja za odpravo diskriminacije, je nadaljevala Gržinić, in s tem tudi za redefinicijo političnega subjekta in njegove zgodovine, ki postane strateško orožje v konkretnem družbenem prostoru. S tem je pokazala na nujnost nenehnega vztrajanja pri reartikulaciji političnega subjekta feminističnega gibanja, ki je bil v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja na Slovenskem izražen najprej kot politična lezbična drža. Lezbijke, ki so zavzele to pozicijo skozi jezik in performativnost, in jo izoblikovale v povezavi z gejevsko in punkovsko sceno ter transseksualnimi in teoretičnimi političnimi pozicijami, so tako že takrat, torej že v socializmu, kot pravi Gržinić, zastavile zahteve za politično emancipacijo zgodovine, politike in spola. Nekaj desetletij pozneje najpomembnejše analize kapitalistične Slovenije in EU še naprej prihajajo iz lezbične radikalne centrale LL sekcije Škuc (v tekstih, knjigah, nastopih itd. Tatjane Greif, Nataše Sukič, Suzane Tratnik, Nataše Velikonja, Urške Sterle, Kristine Hočevar, Petre Hrovatin in drugih).

Dezidentifikacija z žensko, njena decentralizacija in dekonstrukcija ženske kot subjekt zgodovinskega feminističnega boja, in kasneje tudi dekonstruktivna analiza moškosti in moškega spola (“Ne rodimo se moški, to postanemo”, “Geji niso moški”), proces, ki ga je sprožilo dejstvo, da so lezbijke, geji, transspolni, interspolni transeksualci, temnopolte ženske, “chicanas” (mehiške Američanke)… zavzeli mesto subjekta na ravni izjave, nas je pripeljalo do pojava identitet, ki niso fiksne, temveč spreminjajoče in v nenehnem procesu postajanja. Če to drži na jezikovno-performativni ravni, kot pravi Gržinić, problem ostaja, da je v jeziku možno in potrebno prečkati svetove, a je produkcijski način kapitalizma s svojo logiko kooptacije, diskriminacije in eksplotacije (logiko biopolitične pravne regulacije) na delu vsako stotinko sekunde.

Danes smo ujeti v novo fazo kapitalizma, ki ji pravimo postpolitična; v njej je politika, kot piše Lopez Petit, dobila najbolj arhaične oblike; izključevanje (družbena smrt), izsiljevanje in ropanje (ekonomska kriza in protikrizni ukrepi) ter vojna; – ali farmakopornografska, kot jo poimenuje Preciado, referirajoč se na procese biomolekularne (farmako) in semio-tehnične (porno) nadvlade subjektivitete. Akumulacijo prek razlastitve, de-kompozicijo družbe, de-valorizacijo (ne še popolno) državnih institucij, eksplozijo neenakosti, prekernosti … hkrati spremlja artikulacija novih oblik nadzora subjektivitete s pomočjo tehničnih, biomolekularnih in medijskih platform v “nekdanjem” prvem kapitalističnem svetu in posledično, prek novih oblik kolonizacije, v vseh ostalih svetovih. Na delu je tehno-družbeni-ekonomski megasistem, ki neustavljivo teži k neskončni akumulaciji kapitala, kontroli subjektivitete, nevtralizira in absorbira kakršenkoli subverziven potencial politične akcije in v končni depolitizira vsako politično intervencijo. Prav ta biopolitični ekonomski obrat ter identifikacija kapitalizma z realnostjo pomeni, da je samo življenje postalo polje političnega boja.

Rekonfiguracija feminizma skozi konfrontacije s postkolonialnim mišljenjem, temnopolnim in lezbičnim feminizmom, kot tudi teorijo in aktivizmom queer – ki je danes izpostavljena pospešenemu procesu merkantilizacije in rekodifikacije s strani dominantnih diskurzov ter tako izgublja svoj politični potencial – nas je tako v sedanji fazi pripeljala do transfeminizma, ki nas v mejah političnega sili v eksperimentiranje z multipliciteto. Transfemininizem, v smislu pluralitete feminizmov in kot politična filozofija multiplicitete, se pojavi po kritiki queer in se širi,  prek krhkih pa vendar razširjenih mrež, prek strateških alians in sintetičnih vezi ter po enakih kanalih, po katerih kroži globalni kapital.

Tako danes govorimo o ekscentričnih (Teresa de Lauretis), nomadskih (Rosi Bradiotti), fragmentiranih subjektih (Gayatri Spivak), hibridih, kiborgih (Dona Haraway), ne-naravnih, neontoloških, postnacionalnih, postspolnih in političnih postidentitetah, z drugimi besedami o multipliciteti feminističnega subjekta, ki kaže na simultanost in transverzalnost diskriminacij in zatiranja ter na kompleksna razmerja moči, ki zabrišejo obstoj nekega “privilegiranega” mesta boja. Če se spomnimo “Borderlands/La Frontera: The New Mestiza”(1987) Glorie Anzaldúa, lahko rečemo, da mestici, mulati, perverzni, problematični, inertni, in dodamo po sledeh Virginie Despentes, prostitutke, posiljene, biomoški disidenti, lezbijke, geji, transeksualci, transspolni, interspolni … torej vsi mi, ki prečkamo meje oziroma prehajamo meje “normalnega”, danes bivamo tukaj. Transfeminizem zavzame mejni prostor, ki postane pozicija tistih, ki so jim binarne kategorije moški/ženska pretesne, in hkrati izpostavi, da naše skupno izhodišče zatiranja ostaja kapitalizem, kolonialnost in heteropatriarhat. Biološki princip in ontološka razlika sta postavljeni pod vprašaj prek pozicij, ki dekonstruirajo koncept “ženske” (in tudi “moškega”) v prid političnega mišljenja diferencialnih razlik, nediscipliniranih spolnih, etničnih in rasnih multiplicitet, ki gredo onkraj binarnega sistema kot epistemološkega in političnega jedra in povzročajo nove premike kategorij, diskurzov, političnih oblik in meja.

Kot pravi Judith Butler, “kličejo nas po našem imenu, ampak smo istočasno in v enaki meri odvisni tudi od imen, po katerih nas nikoli niso poklicali. In če bi hoteli združiti vsa imena, po katerih so nas do sedaj poklicali, ali ne bi ta multipliciteta predstavila dilemo za neko identiteto?[5] Politične postidentitete tako niso politike identitetnega zaprtja ali grupiranja, temveč iz kritične pozicije v razmerju do normalizacijskih in disciplinskih učinkov ter nadzora identitentega oblikovanja vzpostavljajo kompromis z nenehnim procesom postajanja. Če so razlike produkt zatiranja, oziroma če je zatiranje tisto, ki ustvarja razlike, je dezidentifikacija ali razveza od identitet, ki so nam bile dodeljene s strani tehno-semiotičnih sistemov nadzora in proliferacija postidentitetnih pozicij danes politična strategija, ki nam prek združevanja singularitet, katerega rezultat smo “mi” in politizacije življenja, omogoči odpreti druge, nove, skupne svetove tukaj in zdaj. To je možno ne samo iz teoretično-političnega vidika, ker so feminizmi dekonstruirali subjekt “ženska” in tako odprli pot novim transfeminističnim manifestacijam, ampak tudi zaradi potrebe po razumevanju vsakega posameznika kot multipliciteto.

Popolna financializacija sveta, finančna kriza, vojne, nova oblika proletarizacije, pavperizacije, neenakosti, rasizem, homofobija in transfobija – en odstotek bogatih in 99 odstotkov osiromašenih –, vse to nam daje podlago, kot piše Marina Gržinić v uvodu pravkar objavljenega zbornika Tatjane Greif (Skozi rabito steklo), da po proletariatu, multitudi, kognitariatu, anonimatu, danes znova lahko govorimo o politični kategoriji “prekletih” (Franz Fanon) – lahko bi rekli tudi ponižanih, onemogočenih, slabih, monstruoznih, anormalnih, ekscentričnih, deviantnih subjektih transfeminizma – ki NE pristajamo na neko določeno “naravno” mesto v procesu racializacije družbe, ki bi nam zagotavljala pravice; a le manjšinske, določene z nekim domnevnim “naravnim” večinskim mestom, njegovo vlogo in družbeno funkcijo.

Tukaj in zdaj je v kontekstu poglabljajoče se finančne in politične krize nujno transverzalno povezati, na liniji nemogočih alians (za vladajoči razred nemogočih), “vse marksistične razrede” v nadaljnem, možnem in skupnem boju proti globalnemu kapitalizmu, kolonialnosti in heteropatriarhatu, medtem ko je v slovenskem prostoru hkrati na prvem mestu, da v primeru razpisa referenduma v zvezi s predlogom novega Družinskega zakonika ((predlaganega s strani Civilne iniciative (homofobne “večine”), ki mu nasprotuje, da bi služila cerkvi in kapitalu, ki vztraja pri biološkem spolu in nadzoru privatne lastnine heteroseksualne družine, ter oddobrenega s strani Ustavnega sodišča!)) rečemo DA! še ne modificiranemu predlogu Družinskega zakonika in naredimo nov korak k emancipaciji slovenskega družbenega in političnega prostora.

Tjasa Kancler, Februar, 2012

Razkosavanje telesa 5:  http://www.zivljenjenadotik.si

(Razkosavanje telesa je cikel lezbične sekcije (urednica dr. Tatjana Greif)

ČAR, Ales, PETRIČ, Tanja (ed.) (2012): Stanje stvari. Antologija perspektiv & refleksij, Ljubljana, UMco.

-

*Opombe

[1] De Lauretis, Teresa, Diferencias. Etapas de un camino a través del feminismo, horas y HORAS, Madrid, 2000.

[2] Butler, Judith, Deshacer el género, Paidós, Barcelona, 2006.

[3] Wittig, Monique, El pensamiento heterosexual y otros ensayos, Egales, Barelona, 1992.

[4] Corsani, Antonella, Beyond the Myth of Woman: The Becoming-Transfeminist of (Post-)Marxism, A Review of Theory & Literary Criticism; Vol. 36 Issue 1, 2007.

[5] Butler, Judith, Lenguaje, poder e identidad, Síntesis, Madrid, 1997.

-

*Literatura

Anzaldúa, Gloria, Borderlans/La Frontera: The New Mestiza, San Fransisco, Aunt Lute, 1967.

Butler, Judith, Lenguaje, poder e identidad, Síntesis, Madrid, 1997.

Butler, Judith, Deshacer el género, Paidós, Barcelona, 2006.

Corsani, Antonella, Beyond the Myth of Woman: The Becoming-Transfeminist of (Post-)Marxism, A Review of Theory & Literary Criticism; Vol. 36 Issue 1, 2007.

Greif, Tatjana, Skozi razbito steklo, (uvodni tekst, Marina Gržinić), Škuc (Zbirka Vizibilija),

Ljubljana, 2011.

Gržinić, Marina, Capital Repetition, revija Reartikulacija, št.8, 2009.

Gržinić, Marina, Biopolitics, necropolitics and de-coloniality, Pavilion, 14, Artphoto Asc.,

Bukarešta, 2010.

Frantz Fanon, Upor prekletih (original Les damnés de la terre, 1961), Cankarjeva založba, Ljubljana, 1965.

De Lauretis, Teresa, Diferencias. Etapas de un camino a través del feminismo, horas y HORAS, Madrid, 2000.

Lopez, Petit, Santiago, La movilización global. Breve tratado para atacar la realidad, Madrid, Traficantes de sueños, 2009.

Preciado, Beatriz , Manifiesto contra-sexual. Prácticas subversivas de identidad sexual, Opera Prima, Madrid, 2002.

Preciado, Beatriz, Multitudes Queer. Notas para una politica de los “anormales”, Revija Multitudes št.12, Paris, 2003.

Preciado, Beatriz ,Testo Yonqui, Espasa, Madrid, 2008.

Wittig, Monique, El pensamiento heterosexual y otros ensayos, Egales, Barelona, 1992.

VV.AA, Trans/Forming Feminisms. Trans-feminist Voices Speak Out, (ed. Krista Scott -Dixon), Sumach Press, Toronto, 2006.

VV.AA, New Feminism, Locker (ed. Marina Gržinić /Rosa Reitsamer), Vienna, 2008.

*Beatriz Preciado v video posnetku debate z naslovom “Povratek Lutk”–https://www.youtube.com/watch?v=k_XEwF0R2Zg