Festival “Lezbična četrt” ob 25. obletnici sekcije ŠKUC-LL, 3-11. november, 2012
CAFE OPEN, 4.11.2012 – I. del
http://www.ljudmila.org/
Čeprav smo že v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja spoznali, da biološki in družbeni spol nista neko naravno stanje, ta sistem še vedno ostaja kot čvrst in stabilen okvir, ki se upira spremembam in transformacijam. Program projekcij je zasnovan kot možnost za drugačno konstrukcijo spola in spolnosti na robovih hegemonskih diskurzov heteronormativnega režima, ki nam prek de-aktivacije takšne »programacije spola« dopušča zavzeti ekscentrično pozicijo v odnosu na binarni sistem, v katerega smo vpeti.
Program projekcij pripravili: Marina Gržinić in Tjaša Kancler
1) Cabello/Carceller (Španija)
Navodila za uporabo (Instrucciones de uso / Instructions for use), 2004, 6.30′
Video analizira moškost kot družbeno konstrukcijo; kot vedenjski vzorec, ki ga lahko usvoji katero koli človeško telo, ne glede na pripisani biološki spol. V skladu z navodili lahko v kratkem času dosežemo ustrezno možato podobo. Moškost nima imetnika, zato jo lahko intepretira vsakdo, ki pozna njena pravila.
2) Cabello/Carceller (Španija)
Kruhki (Bollos / Buns), 2004, 3′
Kruhki (Bollos) so enostavna, nema akcija. Umetnici pred kamero jesta kruhke (bollos je v španščini zaničevalni izraz za lezbijke). Gre za igro med lingvistično performativnostjo in performativno akcijo z nedvomno subverzivno intencijo in za vnovično prilaščanje termina, ki je bil sprva uporabljen kot žaljivka.
Fotografija: Kruhki (Bollos), Cabello/Carceller, 2004
Cabello/Carceller redno sodelujeta v timskem delu vse od leta 1993. Zanimaju ju predvsem teme (de)konstrukcije družbenega spola na preseku s prostorom in kinematografijo v kontekstih, v katerih se oblikujejo vedenjski vzorci in regulacija pogleda.
3) Katia Sepulveda (Čile)
Post Porn Verité, 2009, 9′
Čim so podjarmljeni vsi prostori, tako da ne ostane nobenega upora, lahko spoznamo delovanje penetracije in kapitalizacije subjektivnosti, kar pomeni vstop v t. i. intenzivno kapitalski stadij.
4) Katia Sepulveda (Čile)
Revolucija Pascha (Pascha Revolution), 2011
Performans, 14. februar 2011, Köln, Nemčija, ob 12:30
“Antikapitalizem ljubezni” z Amy Rush.
Sepulveda in Rush seksata pred glavnim vhodom v Pascho, največji kölnski bordel, in tako intervenirata v “arhitekturo moči” in hiperheteronormativnost, ki jo ta predstavlja.
Fotografija v naslovu: Revolucija Pascha (Pascha Revolution), Katia Sepulveda, 2011
5) Katia Sepulveda (Čile)
Želja (Wish), 2010, 9′
»Belke, ki prevladujejo v feminističnemu diskurzu in kot večina oblikujejo in artikulirajo feministično teorijo, kažejo malo ali nič razumevanja za belsko prevlado kot rasno politiko in za psihološke učinke razredne ali politične pripadnosti v rasistični, seksistični in kapitalistični državi.« – bell hooks.
Katia Sepulveda se v svojem delu osredotoča na vprašanja, povezana z biološkim in družbenim spolom ter s seksualnostjo, z odporom proti hiperheteronormativnosti, rasno politiko in s kapitalizmom. Leta 2004 je dobila umetniško štipendijo DAAD in se preselila v Nemčijo, kjer je na Akademiji za medijske umetnosti obiskovala predavanja VALIE EXPORT.
6) Post-op (Španija)
Vedno, ko se vrneš domov (Siempre que vuelves a casa / Always when you come back home), 2008, 3.07′
Pijana gospodinja čaka na svojega mačota …
7) Post-op (Španija)
IntroAkto, 2009, 5.28′
Videoperformans je nastal na delavnici o pornografiji in feminizmu v produkciji
Girls Who Like Porno, Marie Llopís in Aguede Banon.
Drugačen porno je možen!
Fotografija: Introakto, Post-op, 2009
Multidisciplinarna skupina Post-op (Majo Púlido in Elena Pérez) se je oblikovala med Postporn maratonom leta 2003 (MACBA, Barcelona) in ustvarila hibridni delovni prostor za povezovanje aktivizma, umetniške prakse in teorije. “Post-op” je izraz, s katerim v medicini označujejo transseksualce in transseksualke po operativni spremembi spola. Skupina Post-op si je prisvojila ta izraz in tako poudarila, da vse nas konstituirajo zelo precizne tehnologije, ki nas definirajo v okvirih družbenospolne, rasne in razredne pripadnosti.
8) Virginia Villaplana/Angelika Levi (Španija/Nemčija)
Dvojni oder (Escenario doble / Double Stage), 2004, 25′
Avtorici v tem dokumentarnem eseju raziskujeta žensko moškost, in sicer tako da sopostavljata dve izkušnji; na eni strani intervju z Marcom, transseksualcem ŽVM (iz ženske v moškega), ki v prvi osebi pripoveduje o svoji izkušnji spremembe spola in kako je ta vplivala na njegovo življenje, in na drugi strani drag king performans francoske umetnice Myriam Marzouk.
Fotografija: Dvojni oder (Escenario doble), Virginia Villaplana/Angelika Levi, 2004
9) Virginia Villaplana (Španija)
Ponovna uporaba (Retroalimentacion / Feedback), 1998, 5′
V tem videu Villaplana zbere fotografske prakse queerovskih intervencij v performansu aktivistične skupine LSD in Fefe Vila, ene od njenih ustanoviteljic. Skupina LSD je nastala februarja 1993 v madridski četrti Lavapies in združila sestavine feminističnih in lezbičnih skupin ter zunajparlamentarne levice. Ustvarili so fotografije in fenzine, ki so vznemirili številne prevladujoče diskurze o feminističnih in queerovskih vprašanjih v medijih, družbi in institucionalni politiki.
Virginia Villaplana v svojem delu raziskuje pisanje kot pogajanje med spominom in zgodovino, fikcijo in dokumentarnostjo, naracijami o družbenem spolu, avtobiografijo, s strategijami od Naredi sam/a do Naredimo skupaj, s palimpsestno in kontekstualno participacijo.
10) Voina group (Rusija)
Poljubljanje policije (Kissing the police), 2011
Leta 2011 so se perfomerke ruske avantgardno-umetniške skupine “Voina” usmerile v reformacijo ruskih policistk. Oborožene z objemi in s poljubi, so se metale na policistke in jih poljubile več stotin, zatrjujoč, da hočejo samo to, da bi bila “dekleta v modrem” bolj sproščena in osvobojena.
Voina (rusko: Война = vojna) je ulična umetniška skupina, znana po provokativnih umetniških performansih z izrazitim političnim nabojem – iz njihovih vrst izhaja tudi feministična ženska punk skupina Pussy Riot. Ustvarjalci konceptov so Oleg Vorotnikov (a.k.a. “Vor” – glavni ideolog), Natalia Sokol (a.k.a. “Kozlyenok” – glavna koordinatorka), Leonid Nikolayev (a.k.a. Crazy Lenya) in Alex Plutser-Sarno (glavni medijski umetnik in avtor medijske umetnosti in besedil skupine).
11) Stephanie Wynne, TaShia Asanti (ZDA)
Rashida X, 1997, 30′
Fikcijski lik Rashida X, črnska revolucionarka in aktivistična lezbijka, niza dogodke, zaradi katerih je pristala v zaporu.
Ta’Shia Asanti je pisateljica, pesnica, novinarka, TV-producentka in filmarka. Za ustvarjanje pozitivnih podob črnk v umetnosti je prejela nagrado Audre Lorde Black Quill Award.