Danes smo ujeti v novo fazo kapitalizma, ki ji pravimo postpolitična; v njej je politika, kot piše Lopez Petit, dobila najbolj arhaične oblike; izključevanje (družbena smrt), izsiljevanje in ropanje (ekonomska kriza in protikrizni ukrepi) ter vojna; – ali farmakopornografska, kot jo poimenuje Preciado, referirajoč se na procese biomolekularne (farmako) in semio-tehnične (porno) nadvlade subjektivitete. Akumulacijo prek razlastitve, de-kompozicijo družbe, de-valorizacijo (ne še popolno) državnih institucij, eksplozijo neenakosti, prekernosti … hkrati spremlja artikulacija novih oblik nadzora subjektivitete s pomočjo tehničnih, biomolekularnih in medijskih platform v “nekdanjem” prvem kapitalističnem svetu in posledično, prek novih oblik kolonizacije, v vseh ostalih svetovih. Na delu je tehno-družbeni-ekonomski megasistem, ki neustavljivo teži k neskončni akumulaciji kapitala, kontroli subjektivitete, nevtralizira in absorbira kakršenkoli subverziven potencial politične akcije in v končni depolitizira vsako politično intervencijo. Prav ta biopolitični ekonomski obrat ter identifikacija kapitalizma z realnostjo pomeni, da je samo življenje postalo polje političnega boja.